2. turistično srečanje starodobnikov

Tako kot lani, smo se tudi letos prebudili v precej oblačen dan. Pa vendar nas to ni zmotilo in že okrog osme ure se je tu in tam izza oblakov prikazal sonček, ki je napovedoval lepši dan tako, da smo na laž postavili stari rek: »Po jutru se dan pozna!« Počasi smo se odpravili proti turistični kmetiji ZOREC, kjer je bilo zbranih že precej udeležencev, pozdravili pa so nas tudi člani Športnega društva TORNADO, ki je bil organizator letos že 2. turističnega srečanja starodobnikov – Zagorska dolina 2008.

 Prav tako nas je pozdravil domači zvok frajtonarice. Ker je bila letošnja rdeča nit srečanja podeželje oz. kmetija, je po prijavi sledil krepak domači zajtrk. Na mizo so postavili odlične ajdove žgance zabeljene z ocvirki, zraven pa smo si lahko postregli še kislo mleko ali pa obaro, komur pa so zadišale domače suhomesnate dobrote, pa si je lahko postregel s suho salamo in seveda za popotnico s seboj vzel še kak kos kruha, kifeljček, presto in jabolko. Ko smo se podprli pa je bil že čas za odhod. In ravno, ko smo se usedli v svoje kočije in zajahali jeklene konjičke, smo doživeli za srečno pot še »žegen z neba«. Dežne kaplje so poskrbele za malo panike, pa vendar se nismo dali in po nekaj 100 metrih so se dežni oblaki umaknili in nam dali prosto pot. In ta pot se je iz Smučidola vila preko Izlak do Kisovca (kjer smo lani na 1. srečanju obiskali rudarski muzej, jedli »funšterc« in tehtali premog), od tam naprej skozi Zagorje ob Savi, preko Kotredeža, Rov do Jesenovega, od tam pa naprej do Čemšenika, ki se stiska pod Čemšeniško planino, nadaljevali smo mimo Dobrljevega do Brezij (ja mi Zasavci imamo kar svoje Brezje, da nam ni treba romati na Gorenjsko), od tu pa naprej do naslednjega postanka v Šentgotardu. Tu smo parkirali svoje starodobnike in si privoščili malico v obliki zaseke, komur pa se je zahotelo je lahko spil še kozarček rujnega ali pa kakšen hranilni hmeljev napitek, da pa se nebi prehladili je poskrbela domača medica. Seveda govorim o sovoznikih, vozniki pač ne smejo piti alkohola kadar šofirajo. Skratka, po lepi dobrodošlici, ki nam jo je pripravilo Turistično društvo Šentgotard, smo nadaljevali s programom. Najprej smo se učili kikirikati in pod ostrim ušesom in sluhom stroge komisije, med udeleženci izbrali najboljšega petelina. Razen nekaj zmedenih in do solz nasmejanih kokoši (ki so v trenutku agonije nesle kuhana jajca) in zgroženih petelinov (nekaj med njimi se jih je odločilo, da se tudi oni naučijo tujih jezikov tako, da, če vas pot zanese v Šentgotard ne bodite začudeni, če vas bo petelin pozdravil z mukanjem ali mijavkanjem) ni bilo hujših posledic tega dogodka! Sledilo je tehtanje krompirja, kjer je moral udeleženec v košaro nabrati točno 3 kg krompirja in gospa, ki je zmagala, je dobila za nagrado žakelj in pol krompirja – in to dobesedno en žakelj in pa eno polovičko krompirja, tako da smeha ni manjkalo! Vmes smo si ogledali in prisluhnili še harmoniki, na katero se lahko vsak nauči igrati v trenutku – zadeva je postala pravi bum in naročila že dežujejo tako, da je čakalni rok vse tja do naslednjega leta. Sledila je preizkušnja v vožnji med ovirami, kjer so gospodje lahko preizkusili svoje šoferske sposobnosti – in to s samokolnico v kateri so vozili svoje sovoznice ali sovoznike med balami sena. Naj povem, da ni bila poškodovana nobena bala! Ko smo tudi tu dobili zmagovalni tandem pa smo se še pomerili v nošenju jajc. Kokošjih seveda! In to na žlici, ki jo držiš v ustih. To tekmovanje pa se je končalo precej tragično, saj slaloma med balami niso preživela tri jajca od osmih. K sreči pa nobeno teh nesrečnih jajc ni pripadalo kakšnemu tekmovalcu! Po vseh teh vragolijah pa je bil čas za slovo od prijaznih Šentgotrdčanov in za spust nazaj v dolino. Vožnja po ovinkasti cesti do Trojan in od tam naprej po zavitem trojanskem klancu do Orehovice je bila prava paša za oči nasproti vozečim in pa pravi užitek za udeležence. Ker pa KS Izlake ravno v teh dneh praznuje svoj krajevni praznik, 18. maj,  smo se ustavili v Orehovici pri spomeniku žrtvam 2. sv. vojne, ko je  okupator na ta dan, leta 1944,  požgal vas Orehovica in je v ognju zgorelo 14. ljudi. Po poklonu žrtvam in opisu dogodka, ki ga je pripravilo Turistično društvo Izlake, smo pot nadaljevali. Mimo Medijskih toplic smo se odpeljali skozi Izlake in pot nadaljevali po Valvazorjevi, kjer so nas z griča pozdravile ruševine Valvazorjevega gradu Medija, z obnovljeno grajsko kapelico. Od tu se je pot vila roti Mlinšam, od tu naprej pa do Vidrge, kjer smo mimo gostišča Pri Vidrgarju krenili proti Ravnam, tu pa se je pot prevesila nazaj v dolino, kjer smo se skozi zaselek Krače vrnili v Smučidol na izhodiščno točko na Turistično kmetijo Zorec. Ker se je dan že nagnil krepko v drugo polovico so naši želodčki in nosovi takoj ob vrnitvi ugotovili, da je med našo odsotnostjo kuhinja delala s polno paro. Kaj hitro smo se posedli za mize in kot za šalo pospravili res okusno kosilo pa tudi za sladkosnede je bilo poskrbljeno, saj potice ni manjkalo! Ko smo se konkretno podprli je sledil še uradni del s podelitvijo nagrad in priznanj za udeležbo, še posebej pa smo presenetili dva izmed udeležencev, ki sta ravno ta dan praznovala zlato poroko, torej 50 let zakonskega življenja. Lazo in Joži: še na mnoga skupna leta!!! Seveda pa ne smemo pozabiti na fante motoriste iz Moto kluba KLUKHENA iz Zagorja ob Savi, ki so nam pomagali v križiščih, da se kolona starodobnikov ni pretrgala in pa spremljevalnemu vozilu in seveda vozniku AMZS. Po končanem uradnem delu so nekateri že počasi pričeli odhajati, spet drugi pa so nadaljevali rajanje, saj se je v ozadju že občutil vonj po dobrotah z žara.
Slike s srečanja pa si lahko ogledate tule: http://skustran.moj-album.com/album/12170683/
Nasvidenje prihodnje leto!
Za vas se je tudi letos po Zasavju potepal (tokrat kot sovoznik) Blaž Miklavčič – skuštran

...

Povezave

HITRI KOLEDAR

Arhiv