Znamenitosti

Izlake, Okameneli svatje

Okamneli svatje so rezultat selektivne erozije, da so značilen primer kraških površinskih geomorfoloških oblik v območju posavskega osamelega krasa.

Tako pravi zgodba: Na Izlakah je živel bogataš, ki je bil zelo skop. Ko je bila njegova hči godna za možitev, ji je izbral bogatega ženina. Na dan poroke je svatbeni sprevod krenil k bližnjemu svetišču. Pot jih je vodila skozi “Zelence”. Običaj je bil, da so popotniki na izhodu iz tesni darovali skromen dar. Ko sta družica in starešina na žrtvenik položila nekaj jedače in pijače, se je nevestin oče razjezil, da razmetavajo tisto, kar si je sam s trudom prigaral. Pobral je darove z žrtvenika. Hipoma se je začelo tako strašno neurje, da so vsi v ženitovanjskem sprevodu v strahu okamneli.

Domažini poznajo še drugo zgodbo. V njej nastopa samovšečna lepotica, ki je svojo lepoto primerjala z lepoto sonca. To jo je kaznovalo tako, da je njene številne snubce spremenilo v kamen.

Izlake, grad Medija

Na tem mestu je verjetno že konec 15. stoletja stal dvonadstropni gotski dvor pravokotnega tlorisa plemičev Gallov z bližnjega Gamberka. Ti so ga v 16. stol. prezidali v grad Medijo (Galleneck).

Grad Medija je po nekdanjih krajevnih mejah sodil v Podlipovico, ker je stal na desnem območu potoka Orehovica. Romanski oziroma gotski dvor so na vzpetini nad sedanjo cesto Izlake – Moravče pozidali plemiči Galli z gradu Gamberk verjetno že pred 15. stoletjem. Grad je bil gospodarska izpostava gospoščine Lebek pri Vačah. Od leta 1562 do 1765 je bil rodbinski grad družine Valvasor. Jernej Valvasor, oče barona Janeza, je grad povečal in mu dozidal grajsko kapelo Roženvenske matere božje in grobnico. Po letu 1765 je grad hitro menjaval lastnike in propadal, dokler ga ni leta 1868 kupil Alojz Prašnikar, podjetnik in graditelj železnic. Ta je grad in kapelo obnovil in v najlepši grajski sobani uredil Valvasorjevo sobo. Do druge svetovne vojne so v njem živele različne najemniške družine. Leta 1944 so grad minirali partizani. Kapela je takrat ostala nepoškodovana, kasneje pa je propadla. Leta 1990 je občina Zagorje s pomočjo države porušeno kapelo obnovila. Otvoritve 10. novembra 1990 se je udeležil tudi tedanji minister za kulturo. Maša z blagoslovitvijo je bila teden pozneje, obred pa je opravil tedanji metropolit, dr. Alojzij Šuštar.

Leta 1993 – ob 300-letnici baronove smrti – so zagorski kulturniki s pomočjo občine znamenitemu rojaku in polihistorju Valvasorju na pročelje obnovljene kapele vzidali spominsko ploščo. V kapeli so občasno Valvasorjevi glasbeni večeri, na grajskem dvorišču pa Valvasorjevi dnevi. Grajski kompleks, ki je v svoji zgodovini zamenjal 25 lastnikov, je tudi zdaj v privatni lasti potomcev družine Grobljar z Obrezije. Na pročelju kapele sta zdaj vzidani dve spominski plošči. Leva govori o Janezovem bratrancu Janezu Krstniku, desna pa o Janezu Vajkardu Valvasorju – oblikoval jo je akademski slikar Nikolaj Beer, okrogli relief z baronovim doprsjem je delo kiparja Vladimirja Štovicka, napis pa je v latinščini napisal baronov sodobnik Janez G. Dolničar. Prevedel ga je Franc Baraga in pravi:

Človek, počasti ta kraj, ki Vajkard v njem pokopan je;
mož domovine je on velika dela slavil.
Mesto Ljubljana zibel, a krsto mu Krško je dalo,
ko mu Lyon je moči sredi življenja otel.
Več od tega ne sprašuj, o bralec, dovolj je, še rečem:
‘mož velikih tu leži’, drugo vse SLAVA pove.

Medijska graščina je danes v razvalinah, kapela ob njem pa je obnovljena.

Povezave

HITRI KOLEDAR

Arhiv