Izlake včasih

17. stol, Valvazorjevi časi
Baron Janez Vajkard Valvasor, * maj 1641, Ljubljana (krščen 28. maja), † 19. september 1693, Krško. Valvasorjev oče je bil lastnik gospostev Gamberka in Medije – Galleneck, na Izlakah, kjer je mladi Valvasor preživel svoje otroštvo skupaj z 16-imi brati in sestrami. Pokopan naj bi bil v družinski grobnici v grajski kapeli na Izlakah. Upodobljen je na bankovcu za 20 SIT.

V svojem najbolj znanem delu Slava vojvodine Kranjske (izšla 1689) med drugim opisuje tudi kraj svojega otroštva, in večnega počitka – Izlake. Piše o vrelcu termalne vode ter o svojem domu – gradu Medija.

Zgodovina gradu Medija
Image Na tem mestu je verjetno že konec 15. stoletja stal dvonadstropni gotski dvor pravokotnegatlorisa plemičev Gallov z bližnjega Gamberka. Ti so ga v 16. stol. prezidali v grad Medijo (Galleneck). Grad Medija je po nekdanjih krajevnih mejah sodil v Podlipovico, ker je stal na desnem območju potoka Orehovica. Romanski oziroma gotski dvor so na vzpetini nad sedanjo cesto Izlake -Moravče pozidali plemiči Galli z gradu Gamberk verjetno že pred 15. stoletjem. Grad je bil gospodarska izpostava gospoščine Lebek pri Vačah. Od leta 1562 do 17 65 je bil rodbinski grad družine Valvasor. Jernej Valvasor, oče barona Janeza, je grad povečal in mu dozidal grajsko kapelo Roženvenske matere  božje in grobnico. Po letu 1765 je grad hitro menjaval lastnike in propadal, dokler ga ni leta 1868 kupil Alojz Prašnikar, podjetnik in graditeljImage železnic. Ta je grad in kapelo obnovil in v najlepši grajski sobani uredil Valvasorjevo sobo.

Do drugesvetovne vojne so v njem živele različne najemniške družine. Leta 1944 so grad minirali partizani. Kapela je takrat ostala nepoškodovana, kasneje pa je propadla. Leta 1990 je občina Zagorje s pomočjo države porušeno kapelo obnovila.

Otvoritve 10. novembra 1990 seje udeležil tudi tedanji minister za kulturo. Maša z blagoslovitvijo je bila teden pozneje, obred pa je opravil tedanji metropolit, dr. Alojzij Šuštar. Leta 1993 -ob 300-1etnici baronove smrti -so zagorski kulturniki s pomočjo občine znamenitemu rojaku in polihistorju Valvasorju na pročelje obnovljene kapele vzidali spominsko ploščo.

V kapeli so občasno Valvasorjevi glasbeni večeri, na grajskem dvorišču pa Valvasorjevi dnevi. Grajski kompleks, ki je v svoji zgodovini zamenjal 25 lastnikov, je tudi zdaj v privatni lasti potomcev družine Grobljar z Obrezije. Na pročelju kapele sta zdaj vzidani dve spominski plošči.
Leva govori o Janezovem bratrancu Janezu Krstniku, desna pa o Janezu Vajkardu Valvasorju – oblikoval jo je akademski slikar Nikolaj Beer, okrogli relief z baronovim doprsjem je delo kiparja Vladimirja Štovicka, napis pa je v latinščini napisal baronov sodobnik Janez G. Dolničar.
Prevedel ga je Franc Baraga in pravi:

Človek. počasti ta kraj, ki Vajkard v njem pokopan je,
mož domovine je on velika dela slavil.
Mesto Ljubljana zibel, a krsto mu Krško je dalo,
ko mu Lyon je moči sredi življenja otel.
Več od tega ne sprašuj, o bralec, dovolj je, če rečem:
‘mož velikih tu leži’, drugo vse SLAVA pove.

18. stol
Prva dovoljenje za pridobivanje Antimona med Trojanami in Znojilami.

19. stol, Medijske toplice
Leta 1877 je Alojz Prašnikar v dolini zgradil prijetno zdravilišče in letovišče z jamskim kopališčem in plavalnim bazenom s termalno vodo, ki ima med 24° in 26°C. Julija 1877 so v parku postavili marmornat obelisk posvečen Janezu Vajkard Valvasorju. Image
1935 so toplice dobile banske uprave turistično spričevalo. Nudile pa so zdravljenje in počitek v slikoviti in romantični okolici za ceneno oskrbo poleg tega pa še restavracijo z vrtom in igriščem ter dva bazena in dve hiši za bivanje tujcev.

Današnjo obliko so toplice dobile leta 1985 in od takrat je vsem gostom na voljo koriščenje zdravilnih učinkov akrotermalne vode. Leta 2000 je bil hotel popolnoma prenovljen.

20. stol
1907 – 1935, Antimonska rudarska združba v Podzidu pod Trojanami. Antimon se je uporabljal kot osnova za proizvodnjo barv za zaščito železnih, lesenih in zidanih konstrukcij.

Šola
Prvo šolo so zgradili 1884. Leta 1907 je bila šola spremenjena v dvorazrednico, zato so morali v sosednji hiši najeti dodatno sobo. Oblastni šolski odbor v Ljubljani je februarja 1928 vendarle odločil, da naj na Izlakah zgradijo novo šolsko poslopje, ker je stara šola neuporabna. 3. novembra 1929 pa so pripravili slovesno otvoritev šole. Njena gradnja je stala dober milijon dinarjev.

Marija Rems je ob 70-letnici izlaške šole temeljito opisala takratne razmere v šoli, opremljenost in tudi sam pouk. Del šolskega vsakdanjika je bilo takrat tudi še fizično kaznovanje učencev. Ni bilo dneva, da nas učiteljica Vera ne bi tepla. V ta namen je imela vedno s seboj kratko, okovano palico, s katero nas je tepla po dlaneh, konicah prstov na rokah, vlekla za lase in ušesa. Najhujša kazen je bila, da si moral stati v kotu, še hujša, da si moral z iztegnjenimi rokami držati nad glavo lavor napolnjen z vodo. Huda kazen je bila tudi, da si po pouku ostal v šoli, da si bil »zaprt«.

1934
Rudnik Šemnik – začetek obratovanje pralnice premoga. Kmalu se je pojavil problem zaradi prekomernega onesnaženja potoka Medija, ki je negativno vplivalo na obrate nižje ob toku. Po posredovanju Trboveljske premogokopne družbe so zgradili lovilne bazene za nesnago.

1944, 17/5 Požgana Orehovica
Četa nemških policistov je zaradi napada na nemško vozilo, ki ga je v Orehovici dan prej izvedla Slandrova brigada (ubili so štiri nemške vojake, enega pa zajeli) požgali so vas Orehovico in štirinajst domačinov, naslednji dan pa so ustreli še Jožefo Drnovšek.

Vodja SS-čete Bruno Rinner je po zločinski akciji poročal, da so se z Izlak odpravili nekaj pred deveto uro zvečer. “Ves teren smo obkolili in zastražili, civiliste smo sklicali skupaj v bajto in jih nato pobili z brzostrelkami. Ko je gorelo, se je v gospodarskih poslopjih na kraju zgodilo tole: ko so plameni prebili strehe, smo slišali močne eksplozije in po zraku  je frčal goreč les in pokali so naboji gorečega streliva. Kot smo ugotovili pozneje, je zgorelo 15 civilistov.“

1944, Porušitev gradu
Jeseni je skupina minerjev Kamniško – Zasavskega odreda razstrelila Medijski grad. V gradu je bivalo 10 družin, ki so jih na hitro izselili. Naveden vzrok je bila pričakovana vselitev Nemcev, čeprav je bilo to območje že t.i. polosvobojeno ozemlje brez nemških hajk, partizani pa so močno pritiskali na vse centre v regiji. Porušitev gradu je skrajno nelogično dejanje in posledica neznanih vzgibov. Ostale objekte, ki so jih partizani želeli onemogočiti, so preprosto požgali. Tako da ni opravičila za storjeno kulturno škodo.

1964, Prva Slikarska kolonija
15. maja 1964 je zagorska občinska skupščina imenovala iniciativni odbor za organizacijo poskusne slikarske kolonije na Izlakah. Dober mesec kasneje, 20. junija, se je na Izlakah uradno začela prva slovenska slikarska kolonija. Prve kolonije se je udeležilo deset slikarjev, kot gostja pa je bila v njej dva dneva še Dora Plestenjak-Slana. Eden izmed udeležencev, Ivo Seljak-Čopič, je povedal, da v tej koloniji vidim edine perspektive v teh slabih kulturnih razmerah, ker smatram, da se je kultura preveč predala drugim vplivom. Vsekakor pa je ta kolonija lahko začetek negovanja nacionalne kulture.