Miklavž

Že tradicionalno sveti Miklavž obišče tudi otroke naše krajevne skupnosti. Tako je bilo tudi letos.

V zanimivi igrici Zemlja joče s poučno eko vsebino, so se predstavili Nataša, Denis, Uroš, Alja, Benjamin, Srečko. Zgodbo je spisala in tudi režirala Mateja Drnovšek.

Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj   priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. 
 V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj – Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj – njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva – je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji.

Legenda pravi, da je neke noči pred oknom neke koče skrivaj poslušal pogovor revnega očeta s tremi hčerami, ki se niso mogle poročiti, ker niso imele dote. Ponoči je v izbo vrgel tri kepe zlata. Ena od njih se je odkotalila v copat pred ognjiščem (od tod navada, da se nastavijo krožniki ali copati za Miklavževa darila).
O miklavževanju na Slovenskem imamo precej zgodnja poročila. Prvo je iz leta 1839, kjer je pisec opisoval, kaj je Miklavž prinesel pridnim otrokom: jabolka, orehe, smokve in sladkarije, nasprotoval pa je Miklavževim spremljevalcem parkeljnom, češ da s svojim norenjem in grdim izgledom preveč prestrašijo pridne otroke.

Magda