Znamenitosti

Izlake, Okameneli svatje

Goeloška razlaga
Skalni osamelci, imenovani Okameneli svatje, se nahajajo v predelu Izlak imenovanem Zelenci, ki ga na severni strani zapira pobočje Slovaka. Ob strugi potoka Medija, v malo manj kot enem kilometru, najdemo 20 skal različnih velikosti, ki so zaščitene in so naravni spomenik. Osamelci so visoki od tri pa tudi do dvajset metrov.

Osamelce je oblikovala narava, z več tisoč letno selektivno erozijo, katero so povzročili voda, veter, led, sonce, gravitacije in delovanje živih organizmov, ki neprestano spreminja obliko zemeljskega površja. Goemorfološke oblike osamelcev so značilne na območju posavskega osamelega krasa.

Skale so znane po svoji trdoti, zato so jih včasih lomili in uporabljali v gradbeništvu, in sicer za stebre in preklade. Na največjem osamelcu je urejena tudi plezalna pot, ki pa je zaradi gladkosti skale precej zahtevna in jo zmorejo samo zelo izkušeni plezalci.

Mitološka razlaga
Argonavti, z Jazonom na čelu, so s svojima ladjama pluli po Savi navzgor. Plutje po Savi navzgor je bilo zelo nepredvidljivo. Večinoma so ladji vlekli in nosili, na predelih, kjer je bila voda višja pa so ju postavili vanjo in pluli. Ovirale so jih ponekod čeri in nizka voda, drugje brzice. Pri izlivu manjše reke (Medije) v Savo so zaradi brzic morali ladji spraviti iz vode. Prvo ladjo so uspešno spravili v tolmunček, drugo, ki jo je vodil močan in postaven fant Izlak, pa je z njim vred potegnilo v brzice.

Nesrečo je videlo dekle z imenom Medeja. Dekle je prihajalo iz naselja, ki leži precej višje ob manjši reki, ki se izliva v reko Savo. Bila je hčer bogatega in skopuškega kmeta in je veljala za najlepše dekle daleč naokoli. Medeja je skočila v reko in rešila Izlaka, ki se je pri padcu poškodoval. Zaradi njegove poškodbe so morali argonavti za kratek čas prekiniti svojo pot. Na Medejino povabilo so čas preživljali v njeni domači čudoviti, zeleni dolini. Izlak je počasi okreval in se zaljubil v lepo Medejo, ki mu je ljubezen vračala.

Ne njen oče, ne Jazon poroki nista oporekala in na prelep sončen dan je poročni sprevod šel skozi tesen Zelencev. Kot je narekoval običaj, so na žrtvenik za zahvalo za varno pot, postavili veliko jedače in pijače. Skopemu očetu to razmetavanje s hrano in pijačo ni bilo po volji, zato je darove pobral z oltarja. V tistem trenutku se je nad njimi za kazen razbesnelo strašno neurje. Tako grozovito je bilo, da so svatje okameneli od strahu.

Največja in najlepša skala predstavlja okamenelo nevesto, desno od nje pa je malce manjša skala, ki predstavlja ženina.

* iz imena Izlak so potem poimenovali kraj Izlake
** iz imena Medeja so poimenovali potok Medija

Izlake, grad Medija

Na tem mestu je verjetno že konec 15. stoletja stal dvonadstropni gotski dvor pravokotnega tlorisa plemičev Gallov z bližnjega Gamberka. Ti so ga v 16. stol. prezidali v grad Medijo (Galleneck).

Grad Medija je po nekdanjih krajevnih mejah sodil v Podlipovico, ker je stal na desnem območu potoka Orehovica. Romanski oziroma gotski dvor so na vzpetini nad sedanjo cesto Izlake – Moravče pozidali plemiči Galli z gradu Gamberk verjetno že pred 15. stoletjem. Grad je bil gospodarska izpostava gospoščine Lebek pri Vačah. Od leta 1562 do 1765 je bil rodbinski grad družine Valvasor. Jernej Valvasor, oče barona Janeza, je grad povečal in mu dozidal grajsko kapelo Roženvenske matere božje in grobnico. Po letu 1765 je grad hitro menjaval lastnike in propadal, dokler ga ni leta 1868 kupil Alojz Prašnikar, podjetnik in graditelj železnic. Ta je grad in kapelo obnovil in v najlepši grajski sobani uredil Valvasorjevo sobo. Do druge svetovne vojne so v njem živele različne najemniške družine. Leta 1944 so grad minirali partizani. Kapela je takrat ostala nepoškodovana, kasneje pa je propadla. Leta 1990 je občina Zagorje s pomočjo države porušeno kapelo obnovila. Otvoritve 10. novembra 1990 se je udeležil tudi tedanji minister za kulturo. Maša z blagoslovitvijo je bila teden pozneje, obred pa je opravil tedanji metropolit, dr. Alojzij Šuštar.

Leta 1993 – ob 300-letnici baronove smrti – so zagorski kulturniki s pomočjo občine znamenitemu rojaku in polihistorju Valvasorju na pročelje obnovljene kapele vzidali spominsko ploščo. V kapeli so občasno Valvasorjevi glasbeni večeri, na grajskem dvorišču pa Valvasorjevi dnevi. Grajski kompleks, ki je v svoji zgodovini zamenjal 25 lastnikov, je tudi zdaj v privatni lasti potomcev družine Grobljar z Obrezije. Na pročelju kapele sta zdaj vzidani dve spominski plošči. Leva govori o Janezovem bratrancu Janezu Krstniku, desna pa o Janezu Vajkardu Valvasorju – oblikoval jo je akademski slikar Nikolaj Beer, okrogli relief z baronovim doprsjem je delo kiparja Vladimirja Štovicka, napis pa je v latinščini napisal baronov sodobnik Janez G. Dolničar. Prevedel ga je Franc Baraga in pravi:

Človek, počasti ta kraj, ki Vajkard v njem pokopan je;
mož domovine je on velika dela slavil.
Mesto Ljubljana zibel, a krsto mu Krško je dalo,
ko mu Lyon je moči sredi življenja otel.
Več od tega ne sprašuj, o bralec, dovolj je, še rečem:
‘mož velikih tu leži’, drugo vse SLAVA pove.

Medijska graščina je danes v razvalinah, kapela ob njem pa je obnovljena.