3. turistučno srečanje starodobnikov Zagorska dolina 2009

Serbus!

»V tretje gre rado!« pravijo in res je tako. Pretekli dve leti smo zjutraj na dan srečanja starodobnikov Zagorska dolina upirali poglede v nebo in upali, da ne bo dežja in res ga ni bilo. Letos pa nas jutranje nebo ni več strašilo z oblaki in grozilo z dežjem, ampak so nas že navsezgodaj pozdravili sončni žarki, ki so nas potem spremljali skozi ves dan potepanja po zagorski dolini.

In ta potep je bil prav prijeten, tako za udeležence, kot za domačine in naključne mimoidoče in mimovozeče, saj se je že zgodaj dopoldne pred prostori Šport kluba Tornado, na turistični kmetiji Zorec, zbrala konkretna množica ljubiteljev in lastnikov starodobnih dvo in štirikolesnikov. In res je bilo kaj videti! Mopedisti, motoristi in avtomobilisti so pripeljali svoje konjičke očiščene in pripravljene na parado. Tako kot vedno doslej so nas tudi tokrat prijazno sprejeli Tornadovci, ki so poskrbeli za naše želodčke z domačo tlačenko, pečenko, klobase, obaro oz. po domače »ajmoht« in še in še…miza se je šibila od dobrot.

Po predstavitvi zasavskih podjetij in nagovoru župana Matjaža Švagana je prišel čas za odhod. V strumni koloni smo se odpeljali proti Vidrgi, kjer smo zavili proti Zasavski Sveti Gori. Panoramska vožnja po vijugasti cesti proti vrhu je bila pravi užitek in malo pred vrhom smo zavili proti Tirni in Šentlambertu, kjer so mladi gasilci ravno preizkušali svoje sposobnosti, od tam pa smo se preko Golč spustili v osrčje zagorske dolin, torej v sam center Zagorja ob Savi, kjer smo pričeli z letošnjo misijo odkrivanja začetkov industrije on njene zgodovine do današnjega dne.
Prvi postanek je bil pred tovarno kuhinj, vsem dobro poznanim podjetjem SVEA (saj poznate tisti slogan: »Kuhinje SVEA, srce vašega doma!«) Tu je množica starodobnih lepotcev in lepotic zasijala v vsej svoji veličini, saj smo zasedli praktično celo parkirišče pred podjetjem. 
 

Prostora je ostalo le za stojnico s pecivom in sadjem za prigrizek in hladno pijačo, ki je prijala na žgočem soncu. Seveda smo našli tudi kotiček, kjer so Tornadovci postavili trampolin za najmlajše udeležence in pa mizico, kjer so lahko po mili volji utrjevali svojo kreativnost pod vodstvom animatork.
 

Sredi prizorišča nas je z mize pozdravljal mini moto novodobnik, katerega je srečni dobitnik odpeljal domov za pičlih 10 evrov, kolikor je stala srečka za udeležbo v žrebanju.
 

Manjkal pa ni niti klasičen srečelov, za katerega sta srečke prodajala dva mala Perkmandeljčka. Kdo je to? No to bomo izvedeli v nadaljevanju. Dogajanje so popestrile družabne igre in tekmovanja. Seveda smo se tudi letos preizkušali v spretnostni vožnji, tokrat z malim ročnim paletnim viličarjem, s katerim je bilo potrebno odpeljati slalom do palete na kateri je sedela tekmovalka z volanom v roki in jo varno pripeljati nazaj v »skladišče«. Smeha ni manjkalo, ugotovili pa smo, da se nekateri enostavno ne znajdejo več brez GPS naprave, za nekatere pa se je porajalo vprašanje  kako to, da imajo še vedno cel avto. No, po nekaj podrtih kegljih, ki so označevali poligon in izgubljenih potnicah (prav jim je, kaj pa se niso privezale!) smo dobili nespornega zmagovalca, ki je dokazal, da smo tudi mlajši vozniki previdni, natančni in predvsem varni!

In ko smo bili ravno v zagonu in ker smo pač spoznavali lesno industrijo, so nam kar takoj ponudili, da se preizkusimo v žaganju drv. Verjemite mi, ni mačji kašelj prežagati 10 centimetrov debelega, dobro posušenega, bukovega trama z zarjavelo žago poznano pod imenom »lisičji rep«, še posebej, če je bila ta žaga nazadnje nabrušena takrat, ko je bila nova, se pravi verjetno nekje daljnega leta 1972…ali pa še prej. Skratka po kar nekaj popitih in politih kozarčkih, smo tudi v žaganju dobili zmagovalca, kateri je tudi spadal v mlajšo generacijo. Končna ugotovitev obeh tekmovanj se glasi: »Na mladih svet stoji!«
 

Po krajšem predahu smo se razdelili v dve skupini: ena se je odpravila v zagorski park, kjer smo se poklonili kipu zagorskega rojaka in pokojnega predsednika dr. Janeza Drnovška in si ogledali fibulo postavljeno ob 700 letnici Zagorja ob Savi, druga skupina pa si je ogledala salon kuhinj SVEA.
 
Sledil je premik vozil do industrije gradbenega materiala IGM, kjer smo si ogledali peči, ki jih uporabljajo pri pridobivanju apnenca.
In tako je prišel čas za premik na naslednjo točko, pred bar Štulm. Med čakanjem in iskanjem ata Perkmadeljca so nas pogostili s knapovskim soncem, prav tako pa ni manjkalo osvežilnih napitkov različnih jakosti…za voznike seveda voda in sok, za sopotnike pa tudi kaj močnejšega. A seveda, dolgujem še razlago kdo je Perkmandeljc. To je jamski škrat, ki se skriva v rudarskih rovih, ki jih je Zasavje polno, saj je prav rudarstvo »krivo« za nagel industrijski razvoj Zagorja po letu 1755 ko so tukaj odkrili premog. Mnogo knapov naj bi videlo Prekmandeljca, vendar pa si niso enotni pri opisu le-tega. Eni so pravili, da je zloben škrat, ki rudarjem krade malico, razliva olje za svetilko, skrival in uničeval orodje, spet drugi ga opisovali kot dobrega škratka, ki opozarja rudarje na nesrečo. No, sam ata Perkmandeljc pa 
nam je zaupal, da je pač samo navihan in da počne vsega po malo, saj mu je včasih v rovih v družbi miši in podgan prav dolgčas in se mora razvedriti.

Se pa pozna tudi njemu, da  je rudarstvo v zatonu, saj je revež izgubil precej trebuščka odkar se je število rudarjev zmanjšalo in je s tem tudi število rudarskih malic, s katerimi si rad postreže, upadlo. Za konec srečanja s Perkmandeljcem so se trije udeleženci pomerili še v transportu premoga, vendar pa ata Permandeljc in njegova mala sinčka Kihec in Pihec niso mogli iz svoje kože in so jo tekmovalcem pošteno zagodli, tako da je bil rezultat na koncu neodločen.
 

Tako se je popoldne pričelo prevešati v drugo polovico, mi pa smo spet zajahali svoje starodobne konjičke in se posedli v svoje kočije ter jo mahnili po, nekaterim že od lani poznani trasi, preko Kotredeža in Jesenovega nazaj proti Izlakam na turistično kmetijo Zorec, kjer je že omamno dišalo iz kuhinje, ki je med našim potepanjem več kot očitno delala brez prestanka. Takoj po vrnitvi je sledilo podeljevanje zahval udeležencem in pa nagrad zmagovalcem posameznih iger. Posebno priznanje sta prejela lastnik najstarejšega avtomobila in motorja.
Posebna zahvala gre tudi letos motoristom iz Moto kluba Klukhena, ki so tudi tokrat poskrbeli, da je pot potekala varno in brezskrbno in pa Avtovleki Feštajn in vozniku spremljevalnega servisnega vozila gospodu Ivanu Feštajn, ki je poskrbel, da se je tudi častitljivi motoristični očak pripeljal do cilja.
Posebne zahvale in pohvale pa je bila s strani novega predsednika Šport kluba Tornado, Miloša Bolte, deležna neutrudljiva in vsestranska Semi in tej zahvali in pohvali se v imenu vseh udeležencev pridružujem tudi jaz.
 

In tako nam ni ostalo nič drugega več, kot da se v dobri družbi veselimo še naprej, da izkoristimo zadnje sončne žarke, ki so nas spremljali cel dan in da se sprijaznimo z dejstvom, da bo do naslednjega srečanja preteklo spet ceeeeeloooooo leto.

Do takrat pa…srečno!

Za vas in za svojo dušo se je tudi letos (kot voznik) po Zasavju potepal

Blaž Miklavčič – skuštran
Foto: Uroš in Blaž Miklavčič ter Alja Zajc